Za dosežke na kulturnem področju je župan letos ob slovenskem kulturnem prazniku podelil priznanje Gledališki in koncertni dvorani Lendava za 20 let delovanja, odličnemu poznavalcu zgodovine in zbiratelju Francu Korenu in Rozaliji Vajdič, ki je z bogatim znanjem s področja zeliščarstva zaznamovala številne generacije šolarjev, sodelavcev in vseh tistih, ki so jo prosili za pomoč. Priznanje sta prejela tudi Nikolaj Bažika in Ludvik Gönc, nerazdružljiv tandem in nezamenljiv del kulturnega doma in njegovega življenja.
Gledališka in koncertna dvorana Lendava
Letošnje leto bo preteklo 20 let, odkar se je odrski zastor gledališke in koncertne dvorane prvič razprl in je občinstvo prvič sedlo v avditorij dvorane. To je bila pomembna prelomnica, ne le za Lendavo, temveč za celotno Pomurje, saj gre za izjemno velik avditorij in oder, ki še danes velja za največjega v prekmurskem prostoru, vanj pa obiskovalci prihajajo tudi iz drugih delov Pomurja in z Madžarske.
Dolgoletno gradnjo od položitve temeljnega kamna leta 1995 do otvoritve je spremljalo mnogo ovinkov, a 18. septembra 2004 je bila nared za slavnostno odprtje, ki sta mu prisostvovala takratna premierja Slovenije in Madžarske.
Še dlje kot gradnja se je konec 80-ih let prejšnjega tisočletja rojevala ideja o kulturnem hramu. Identiteta Lendave je močno povezana s kulturo in umetnostjo. Razvejana in bogata področja kulturno-umetniškega delovanja, predvsem pa potrebe po profesionalnem odru za gostovanje večjih predstav in koncertov ter domačih prireditev in proslav so terjale kakovostne prostore. Projekt kulturnega doma je ves čas nastajal v tesnem sodelovanju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, Občine Lendava in države Madžarske, ki je med drugim zagotovila tudi načrt svetovno znanega arhitekta organske arhitekture Imreta Makovcza.
Mnoge dileme, strahovi in dvomi glede odziva občinstva so se kmalu razblinili, saj so že od vsega začetka predstave in dogodki odlično obiskani. V 20 letih se je zvrstilo več kot 2500 dogodkov, kar je le približna številka, saj je v evidence težko zajeti vseh vaj, generalk in priprav na posamezne dogodke, pa tudi številnih manjših neformalnih srečanj.
Sprva je bila le zgradba sredi makadamskega parkirišča in danes si težko predstavljamo, da so obiskovalci tudi najbolj svečanih prireditev v kulturni dom včasih morali čez razmočen makadam. Sprva le trije oziroma štirje zaposleni so prvi dve leti preživeli domala na delovnem mestu, postopoma so se jim pridružili še drugi in tako se je do leta 2008 vzpostavila struktura šestih zaposlenih.
Že prvo leto sta bila občinstvu ponujena slovenski in madžarski gledališki abonma, poleg njiju pa še otroški. Ob tem se je vzpostavila razvejana ponudba različnih gledaliških in glasbenih žanrov in zvrsti, prav tako je lendavska dvorana postala prizorišče osrednjih svečanosti ob občinskih, regijskih in državnih praznikih, srečanj ljubiteljskih kulturno-umetniških skupin, programov vzgojno-izobraževalnih zavodov ter podjetij in organizacij, kot tudi kongresov in seminarjev.
Šele leta 2008 se je uredila tudi okolica, današnji Trg Györgya Zale in letni oder, ob katerem je potekala tudi celovita prenova mestnega parka.
Gledališka in koncertna dvorana velja za zbirališče obiskovalcev prireditev, kot tudi za prijeten prostor druženja. Njena urejena okolica, razprostirajoč trg s fontano in mestni park v neposredni bližini ter čudovit pogled na lendavske vinograde in grad tvorijo edinstven ambient starega mestnega jedra Lendave, namenjenega kulturi druženja in umetnosti. Številni dogodki v gledališki in koncertne dvorani, likovne in tematske razstave v avli, dogajanje na letnem odru in na trgu pred njo predstavljajo utrip kulturno-umetniškega in turističnega dogajanja, s svojo raznolikostjo pa so predvsem odraz večkulturnosti Občine Lendava in Prekmurja.
Arhitekt Imre Makovecz je pri načrtovanju javnih zgradb ne glede na njihovo osnovno namembnost vedno bil pozoren na ustvarjanje velikih preddverij, prostorov za srečevanja in druženja. Že 20 let je lendavski kulturni dom dnevna soba našega mesta, prostor, kjer se srečujemo in družimo, prostor, kjer praznujemo in slavimo. Dogodki na odru imajo smisel le, če je na drugi strani občinstvo. Zato spoštovani obiskovalci, cenjeno zvesto občinstvo, je nocojšnja nagrada ob 20. obletnici te prečudovite zgradbe tudi vaša.
Franc Koren
Franc Koren je človek impresivne količine znanja in interesov osupljivo široke pahljače področij. Uradna diploma iz ekonomije je samo rezultat predporočne zaobljube takratni zaročenki (sedanji ženi), da bo v petih letih postal milijonar. Postal je milijarder v treh letih, vendar v jugoslovanskih dinarjih. Začetki njegovega študija segajo na področje filozofije, ki pa jo je po enem letu pustil, saj se ni strinjal z izključevanjem Nietzscheja z marksizmom , čeprav jim je že takrat profesor Slavoj Žižek govoril, da to ni mogoče.
Je odličen poznavalec zgodovine, kar se zrcali tudi v njegovem zbirateljstvu. Zbirateljska področja, ki ga zanimajo, so zlasti numizmatika s področja Slovenije, arheologija s področja Prekmurja, restavriranje meščanskega pohištva, pipe in kultura kajenja do 1. svetovne vojne, strelno orožje do konca 19. stoletja, zemljanke in še mnogo drugega. O navedenih temah objavlja prispevke, članke in knjižice. Lansko leto je izšla knjiga Umetnost ujeta v dim, ki je pospremila razstavo pip, katere avtor je bil on sam. Trenutno ima v pripravi knjigo o kovanju denarja v času rodbine Bánffy. Kot predsednik Društva zbirateljev Pomurja je iniciator in organizator vsakoletnih mednarodnih srečanj zbirateljev v Lendavi. V društvu vsako leto pripravijo številne tematske dogodke, s katerimi bogatijo občinske prireditve, kot so lendavska trgatev, občinski praznik in prižig adventnih lučk.
Na zemljevid Pomurja, predvsem Lendave, je zarisal prvega lendavskega akademskega slikarja Móra Frayerja oz. Mártona Faragója, ki je bil pozabljen vse od 2. svetovne vojne. O njem je zbral glavnino gradiva, poiskal hčerko in vnukinjo, priskrbel olja za njegovo prvo razstavo v Lendavi leta 2014 v organizaciji Galerije – Muzeja Lendava ter poskrbel za večji del gradiva, ki je izdano tudi v priložnostnem katalogu o slikarju.
Ob smrti predsednika Tita leta 1980 je s somišljeniki ustanovil alternativno kulturno skupino Crazy kunji, ki je leta 1982 zasedla (skvotala) stavbo v parku, kjer se danes nahaja obrtna zbornica, ki jo je občina zaradi dotrajanosti nameravala porušiti. V roku treh mesecev so skupaj ustanovili gledališko skupino, foto in video delavnico, literarno, likovno in glasbeno skupino in začeli z interesnimi dejavnostmi, ki so zanimale predvsem mlade. V nakladi 50 izvodov so ilegalno izdali skupno literarno glasilo Pasje petje s političnim pamfletom, kakšno mladinsko politiko si želijo.
Kasneje je pisal pesmi in jih puščal na klopeh v parku, v gostinskih lokalih, v ženskih torbicah, na okenskih policah, leta 2021 pa končno izdal prvenec Umazane pesmi navadnih grešnikov, ki je bila leta 2022 s strani JSKD Slovenije in revije Mentor razglašena za najboljšo pesniško zbirko, izdano v samozaložbi v letu 2021 v Sloveniji.
Po naslovni pesmi – Pobiralci rose – je dobil naslov zbornik, ki izhaja pod okriljem Zveze kulturnih društev Lendava in je lani praznoval deseto obletnico izhajanja. V njem se predstavljajo literati, zadnja leta pa tudi likovniki s področja Lendave.
Kitaro igra od svojega 15 leta, ko je s prijatelji ustanovil bend TNT, v katerem je se je nekaj let kalila tudi pevka Regina – Irena Jalšovec, ki je leta 1996 zastopala Slovenijo na izboru za Pesem Evrovizije. Kasneje je igral v številnih drugih bendih in sodeloval z različnimi izvajalci, s katerimi je nastopal po nekdanji skupni državi Jugoslaviji, kot so Kri, Parni valjak, Dino Merlin, Marjan Smode, Toni Šafarič in Avantura. Desetletni glasbeni premor je prekinil leta 2000, ko je bolj za hec in iz kratkočasja ustanovil glasbeno skupino Gnila jajca. Po desetih letih delovanja in dveh CD-jih je ustanovil še skupino L`amour Fou, v kateri s prijatelji glasbeniki iz Lendave ustvarja in igra še danes. Prav tako je član glasbene skupine Carthago, ki kot hišna skupina istoimenskega podjetja skrbi za avtorsko glasbeno in video produkcijo podjetja za namene promocije mobilnih bivalnih enot po celem svetu.
Ob vsem naštetem najde čas tudi za potovanja po Evropi, predvsem ga privlačijo zibelke civilizacij in kultur, nezanemarljiv del svojega časa posveča tudi branju knjig, o katerem pravi sledeče:
Če bi mi odvzeli možnost branja, bi shiral kot kaktus sredi Kalaharija, ki že nekaj let ni okusil kapljice vode na svojih trnih. Sicer sem že v letih, ko lahko branje do neke mere nadomestim s pripovedovanjem, a kot bi rekel moj stari prijatelj Descartes: »Dvomim, torej mislim; mislim, torej sem,« in danes bi sam dodal še: »Sem, torej živim«. Dubito ergo cogito, cogito ergo sum – sum ergo vitae.
Za svoje večdesetletno delovanje na različnih področjih kulturne ustvarjalnosti in ohranjanja kulturne dediščine nagrado ob slovenskem kulturnem prazniku prejem Franc Koren.
Rozalija Vajdič
Poklicni del življenja je preživela na Dvojezični osnovni šoli I Lendava kot učiteljica kemije in biologije. Ob svojem pedagoškem delu se že vse življenje ukvarja z gojenjem in predelavo zdravilnih zelišč. Svoje bogato znanje o blagodejnih in zdravilnih učinkih zeli je prenašala tudi na učence. Pri šolskih krožkih, na poletnih taborih in drugih obšolskih dejavnostih je šolarje seznanjala o radodarni razkošnosti narave in vsega, kar nam zdravilnega in blagodejnega ponuja, ter marsikoga navdušila za te študije.
Z znanjem, ki je skoraj povsem utonilo v pozabo, a je v zadnjem desetletju postalo ponovno aktualno, je postala zanimiva tudi širši javnosti. Svoje bogato znanje plemenito in brezpogojno deli tudi v številnih televizijskih in radijskih oddajah ter časopisnih člankih. S temo naravne dediščine je sodelovala pri Monografiji Lendave, prevedla je glavnino učbenikov za biologijo in kemijo za osnovne šole ter za 1. letnik gimnazije.
Svoje široko znanje o naravi, zeliščih in njihovih zdravilnih učinkovinah zna na poljuden in privlačen način približati tako mladim kot starejšim. Na številnih predavanjih vse zainteresirane pritegne njeno razvejano znanje uporabe zdravilnih rastlin tako v medicinske kot v kozmetične in negovalne namene. Gostuje po različnih krajevnih skupnostih, na šolah v okviru projektov ter z Društvom upokojencev Lendava. S svojim znanjem o naravni dediščini pokrajine ob Muri ter o gojenju in pridelavi zdravilnih rastlin za domače lekarne je prispodoba dobre gozdne vile, na znanje in plemenito širokosrčnost katere se lahko zanesejo vsi, ki jo poznajo. Je ambasadorka reka za vsako bolezen rožca raste, saj nam s svojimi naravnimi izdelki za lajšanje zdravstvenih tegob in kozmetičnimi pripravki zna ponuditi naravne rešitve, ki so danes skorajda povsem pozabljene.
V njenem rahločutnem in blagem značaju, zavitem v tančico srčnosti in vedno prisotnega milega nasmeha so zavetje in zatočišče našli učenci, sodelavci in vsi, ki jo poznajo. K spoštljivemu in tankočutnemu odnosu do vsega, kar je živo in naravno, se pridružuje tudi njena ljubezen do kulture in umetnosti. S soprogom Antonom Vajdičem sta že mnoga desetletja redna obiskovalca različnih kulturnih prireditev: likovnih razstav, gledaliških predstav, koncertov in predstavitev knjig v Lendavi, Murski Soboti in Mariboru.
Njen značaj odlikujeta širokosrčna plemenitost in skromnost. Nesebičnost, s katero razdaja sovje znanje in tudi izdelke, je v današnjem času nepojmljiva. Ob negovanju svojega zelenjavnega, zeliščnega in cvetličnega vrta jo razveseljuje tudi branje knjig in druženje v zvestem prijateljskem krogu, ki je, tako kot so bili nekoč sodelavci in mnogi znanci, vedno deležen daril iz njene domače lekarne. Z darežljivim in blagohotnim značajem ter bogatim znanjem s področja zeliščarstva je zaznamovala številne generacije šolarjev, sodelavcev in vseh tistih, ki so jo prosili za pomoč. Dobra vrtna vila, Rozalija Vajdič.
Nikolaj Bažika in Ludvik Gönc
Miki in Lui – nagrado prejmeta vsak zase, a njiju pravzaprav ne moremo ločiti, sta namreč nerazdružljiv tandem in nezamenljiv del kulturnega doma in njegovega življenja. Njuna prisotnost se marsikomu zdi samoumevna in vsakdanja, tako najpogosteje njunega dela ne opazimo in ga jemljemo za vsakdanje in običajno. Kot smo videli v uvodnem posnetku iz predstave Cirkus ga ni bilo Lutkovnega gledališča Pupilla, sta legendi, o katerih pripovedujejo zgodbe.
Seštevek dogodkov, ki sta jih tehnično pospremila in soustvarjala tukaj v gledališki in koncertni dvorani, je čez 2500. Temu lahko prištejemo več kot 200 dogodkov v Sinagogi Lendava, sodelovala pa sta tudi pri številnih drugih prireditvah.
Pri vsakem dogodku, proslavi, gledališki predstavi, koncertu, likovni razstavi, tekmovalnem srečanju ter drugih prireditvah organizatorji ter nastopajoči, vključno z njihovim organizacijskim in spremljevalnim osebjem, pričakujejo odličnost in maksimalno podporo. Raznolikost prireditev obsega gostovanja profesionalnih gledališč in glasbenih izvajalcev iz Slovenije, Madžarske in Hrvaške, občinske, regijske in državne proslave ter dogodke ob pomembnih praznikih. Poleg tega se organizirajo tudi prireditve, ki jih vodijo domači javni zavodi in inštitucije, na katerih sodeluje več kot 100 udeležencev, od otrok do odraslih.
Vsaka odrska postavitev, vsaka nastavitev ozvočenja, luči, mikrofonov in drugih potrebnih rekvizitov, predvsem pa tehnično spremljanje vsebinskega dogajanja na odru terja individualen in specifičen pristop. Ob vsem znanju in izkušnjah, ki jih premoreta, sta pogosto tudi kreativna dejavnika pri oblikovanju scenske in zvočne podobe posameznega odrskega dogodka, neredko pa tista, ki s svojimi rešitvami dodata čar in izvrstnost dani prireditvi. Za vse, kar se zdi zapleteno ali neizvedljivo, zmerja najdeta rešitev.
Svoje delo opravljata s predanostjo, strastjo, z izjemno kakovostjo in s profesionalnostjo. S sodelujočimi vedno vzpostavita odličen komunikacijski most ter sta hkrati kolegialna in prilagodljiva. Ekipam profesionalnih ustanov in največjim glasbenim zvezdam vedno znova nudita izjemen in kompetenten pristop, ob tem pa ohranjata prijateljsko, ustrežljivo in toplo vzdušje. Številne gostujoče gledališke, plesne in glasbene skupine so odhajale iz lendavske gledališke in koncertne dvorane s pozitivnimi impulzi, pripravljene vrniti se na katerega od naslednjih gostovanj.
Dobri odnosi in odlično vzajemno spoštovanje so prispevali k temu, da sta s tehničnim osebjem nacionalnih gledališč in najbolj prepoznavnih imen glasbene scene pridobila veliko dragocenih izkušenj. V poklicu, kjer je napredna tehnologija vedno korak pred tabo, se učenje od najboljših izkaže za izjemno dragoceno.
Kljub številnim spremembam, ki so se zgodile od pionirskih časov kulturnega doma do danes, in kljub specifičnim zahtevam vsakokratnega dogodka svoje delo vsakič opravita zavzeto in vitalno ter z zagnanostjo in prizadevnostjo.
S številnimi organizatorji, izvajalci in ustvarjalci so se skozi dve desetletji izoblikovala tudi tesna prijateljstva, saj Miki in Lui, kakor ju večina pozna, delu pristopata s specifično kombinacijo strokovne odličnosti in humorja. Eno tesnejših sodelovanj in prijateljstev se je izoblikovalo z Društvom baletnih umetnikov Slovenije. S to ekipo sta Nikolaj in Ludvig več let preživela tudi kot tehnika na dvotedenskih Mednarodnih poletnih baletnih seminarjih v Piranu.
Zgodovina Nikolaja Bažike in kulturnega doma sega v obdobje pred otvoritvijo, ko zgradba še ni delovala, saj je Nikolaj sodeloval pri sklepni fazi izvedbenih del ter se tako spoznaval z zapleteno strojno in elektroinštalacijsko ter odrsko in scensko konstrukcijo zgradbe. V prvih letih je bil v eni osebi hišnik, strojnik, lučkar, zvočni tehnik, scenski delavec in v napetem urniku med številnimi obveznostmi nemalokrat prespal kar v kulturnem domu.
Že od malih nog se je raje kot z igračami igral z žicami, kabli in vezalkami, zato je bila odločitev za srednjo elektro-računalniško šolo v Mariboru samoumevna, šolanje je nadaljeval na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, smer avtomatika in robotika. Ves čas študija je delal kot tonski tehnik Pomurskega madžarskega radia MMR. Kot absolvent je leta 2004 prevzel tehnično vodenje kulturnega doma.
Odlikujeta ga delavnost, srčnost, odkritost in zanesljivost. Z zavidljivo delovno etiko in občutkom odgovornosti je nepogrešljiv in nezamenljiv dejavnik v delovanju gledališke in koncerte dvorane.
Ob značajski skromnosti in poštenosti je pri svojem delu potrpežljiv, kolegialen, odgovoren in kljub izjemnemu znanju ter izkušnjam nikoli prevzeten.
O njegovi strokovni odličnosti priča tudi leta 2018 pridobljen certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji za oblikovalca zvoka, kar potrjuje raven in kakovost dela, ki ga opravlja. Ker je služba tudi njegov hobi, pravzaprav je delo v kulturnem domu njegov način življenja, ni naključje, da je prav tukaj spoznal tudi svojo ženo, ki je tedaj nastopila na klavirju. Odtlej se je družina razširila in Nikolaj je skrben oče dvojčicama, Izabeli in Ani, ter ljubeč mož, ki svoj redek prosti čas posveča družini, kjer živijo v skladni skupnosti 4 generacije.
Ludvik Gönc se je ekipi kulturnega doma pridružil 6. februarja leta 2006. V kulturne vode ga je zaneslo naključje, saj je pred tem glavnino časa posvečal profesionalnemu nogometu, vendar je zaradi poškodbe iskal druge priložnosti ter po naključju pristal v kulturi. Učil se je, kot temu rečemo z ničle, sproti spoznaval kompleksno tehnično odrsko delo in ob dobrem mentorju in kolegu Mikiju postal enakovreden del tehnične službe kulturnega doma. Veliko znanja je pridobil tudi ob različnih gostovanjih in sodelovanjih, predvsem od inspicienta Opere in baleta Ljubljana, Igorja Medeta, ter Saša Bekafige, oblikovalca svetlobe SNG Maribor. S sproščenim in nonšalantnim značajem na prikupen in duhovit način razreši marsikatero neljubo situacijo ob pripravah na odrske ali druge dogodke. Kompatibilnost in povezanost s kolegom ju odlikuje kot optimalno sinhroniziran tandem, ki je postal prepoznavna blagovna znamka lendavskega kulturnega doma. Tudi Ludvik je v tem zanimivem in intenzivnem obdobju postal mož in družinski oče deklicama Ameliji in Elizi, trenutno pa so v pričakovanju naslednjega družinskega člana. Vezi z mladostno ljubeznijo – športom ohranja kot aktivni član Medobčinskega društva nogometnih sodnikov Lendava.
Začinjeno z zanju tako značilnim humorjem lahko rečemo, da sta v 20 letih delovanja gledališke in koncertne dvorane samo onadva videla prav vse predstave, koncerte, proslave, razstave in druge dogodke ter večino tistih, ki so se dogajale v lendavski sinagogi.
Najpogosteje ju ne vidimo. Zelo verjetno ne znamo v celoti presoditi pomena njunega prispevka, največkrat se jima ob vseh čestitkah ob koncu dogodkov pozabimo zahvaliti in pokloniti. Prav zato letošnjo nagrado ob slovenskem kulturnem prazniku prejmeta nepogrešljiva in nezamenljiva Nikolaj Bažika in Ludvik Gönc.
Iskrene čestitke!
Vabljeni k ogledu svečanosti ob slovenskem kulturnem prazniku.
