18. maja od leta 1977 zaznamujemo mednarodni dan muzejev, ob katerem je vstop v muzejske ustanove brezplačen. Številne muzejske in galerijske ustanove ta dan za obiskovalce pripravljajo različne dogodke, hkrati pa vabijo k ogledu stalnih razstav in občasnih razstav.
Tudi v Lendavi je osrednja ustanova, ki skrbi za dediščino kraja, Galerija Muzej Lendava pripravila pester in bogat program. V Muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva se je v zgodnjih dopoldanskih urah odvijala otroška likovna delavnica Slikanja na dežnike, ki se vsebinsko navezuje na 120 . obletnico lendavske dežnikarne, o kateri je dr. Lendvai Kepe Zoltan pripravil priložnostno razstavo.
Razstavo je odprl župan Občine Lendava Janez Magyar, ki je ob tej priložnosti povedal: ˝Lendava se ozira na bogato, več kot 830 let staro preteklost, v kateri smo bili v marsičem prvi in najboljši na najrazličnejših področjih od tiska, športa kot tudi gospodarstva. Tudi na področju dežnikarstva smo v tem delu Evrope orali ledino in lendavske dežnike, senčnike ter pletilske izdelke so poznali po vseh Evropi oziroma tudi drugod. Veseli, me, da ste v današnje praznovanje vključili tudi najmlajše, ki jih moramo vzgajati v spoštovanju dosežkov naših prednikov in jim hkrati pokazati, da smo tudi tukaj in danes sposobni v Lendavi ustvarjati kakovostne in uspešne zgodbe.˝
Mednarodni muzejski dan je zaključil izjemen koncert v Sinagogi, kjer sta se na Koncertu arij in samospevov predstavila Lendavčanka Pia Novak in pianist Kaan Baysal.
Dežnikarna v Dolnji Lendavi je nastala iz šivalnice Béle Wortmana leta 1904 v zgradbi, ki je stala na dvorišču Dolnjelendavske Hranilnice (zgradba današnjega Konzulata) v takratni Dolnji Lendavi. Bila je prva dežnikarna na ozemlju Madžarskega dela Avstro-Ogrske in tako uspešna, da se je že čez 2 leti preoblikovala v delniško družbo, naslednje leto pa so zgradili novo impozantno se tovarniško zgradbo v secesijskem slogu (danes tako imenovana ´bela hiša´). V začetku je v lendavski dežnikarni delalo v povprečju 30-40 delavcev. V tem obdobju so dnevno izdelali okrog 270-350 dežnikov. Pri tehničnem razvoju lendavske dežnikarne je igralo pomembno vlogo leto 1935, ko so lastniki začeli z velikopotezno modernizacijo in dežnikarno opremili z elektronskimi stroji, v okviru tovarne pa pripravili nov obrat - pletilstvo, ki je začelo obratovati leta 1936 s 44 zaposlenimi. Kmalu zatem je v Zagrebu začelo obratovati hčerinsko podjetje dežnikarne, ki je obenem delovalo tudi kot razdelilno središče med Hrvaško in ostalimi jugoslovanskimi pokrajinami. Spomladi leta 1945 so zgradbo tovarne popolnoma izropali, zgradbo tovarne so uporabljali kot zapor, nato pa so jo predali rafineriji »Nafta«. Stroje pletilstva so odpeljali v Ljubljano v tovarno tekstila »Angora«, s stroji dežnikarne pa so 20. junija 1947 v pritličju ene izmed zgradb na Glavni ulici ponovno zagnali dežnikarno. Leta 1959 pa se je dežnikarna preselila v nove prostore. Vse to je dalo velik zamah podjetju, saj je naslednje leto imelo že 189 zaposlenih delavcev, ki so proizvedli več kot 160.000 dežnikov letno. To leto se je podjetje razširilo tudi s pletilstvom, obenem pa je prevzelo ime »Indip« (Industrija dežnikov in pletenin). Od istega leta so se izdelki lendavske dežnikarne pojavili tudi na tujih trgih, med drugim na Poljskem, v Etiopiji, v Albaniji, v Sovjetski zvezi, na Nizozemskem, v Kanadi, v ZDA, na Češkoslovaškem, v Angliji in v Franciji. Indip je leta 1966 imel že 400 zaposlenih. Težave lendavske dežnikarne so se pojavile v 1980-ih letih z vse večjim pojavom blaga iz Daljnega vzhoda. Tudi jugoslovanska gospodarska in politična kriza sta negativno vplivali nanjo. Razmere na trgu so dežnikarno Indip v Lendavi spravile na kolena in tovarno so leta 2001 tudi zaprli. Podjetje, ustanovljeno leta 1904 ni doživelo 100. obletnice, proizvodnja dežnikov v Lendavi pa je dokončno prenehala.
